Proge Istrske železnice so že od samega začetka povezane z železniškim omrežjem v Sloveniji, in nikoli niso imele neposredne povezave z matičnim omrežjem na Hrvaškem. Vse lokomotive, vagoni in motorniki so tako v Istro lahko prispeli le po tirih preko Slovenije. Proge v Istri nikoli niso bile elektrificirane, zato so vleko vlakov opravljali le s parnimi ali dizelskimi vozili.
V začetku leta 2023 se je na istrskih progah začelo novo poglavje železniškega prometa, saj je v Pulj prispela nova serija dizelmotornih potniških vlakov. To pa je hkrati tudi priložnost za pregled motornikov, ki so skozi zgodovino vozili potnike v Istri. Sprva so potniki po železnici potovali klasično, z lokomotivo in potniškimi vagoni. Klasične vagonske vlake so postopoma začeli zamenjevati z električnimi in dizelskimi motorniki z lastnim pogonom, ki lokomotive niso potrebovali.
Na Parenzani, ozkotirni progi med Trstom in Porečem, so motornike na parni pogon prvič uporabljali med letoma 1903 in 1906. Potniški vagon z vgrajenim parnim strojem sta poskusno izdelali dunajski tovarni Komarek in Rohrbacher. Motornik Komarek je imel oznako kkStB BCMs51 in številko 329. Sprejel je lahko 16 potnikov, vozil pa je s hitrostjo do 25 kilometrov na uro. Zaradi zahtevne ozkotirne proge se ni izkazal za najbolj primernega, zato so ga po vsega treh letih prodali avstrijski železnici Pinzgau.
Med obema svetovnima vojnama sta Primorska in Istra pripadali Italiji. Leta 1939 je med Trstom in Puljem z vožnjami pričel dizelmotornik z oznako ALn 556, ki je bil izdelan v tovarni FIAT. Motornik, ki je dobil vzdevek ‘litorina‘, je bistveno skrajšal potovalni čas med Trstom in Puljem. Vozil je le kakšno leto, nato pa se je začela 2. sv. vojna.
Po koncu Druge svetovne vojne je Istra pripadla novi Jugoslaviji, in ta je nemudoma začela z obnovo v vojni porušene železniške infrastrukture. Zaradi velikega povojnega pomanjkanja, o večjih modernizacijah voznega parka tedaj še ni bilo mogoče razmišljati. Prve tri dizelske lokomotive, imenovane Dinara, Kozara in Sutjeska so leta 1957 prispele iz Nemčije za Titov Modri vlak, ki je pogosto vozil v Pulj zaradi Titove rezidence na Brijonih. V predsedniškem voznem parku so bili tudi salonski motorniki, ki so občasno vozili v Istro.
Leta 1963 je v Pulj prispel aluminijasti vlak serije 611, ki ga je izdelovala tovarna »Janko Gredelj« Zagreb. Predsednik Tito je egiptovskega predsednika Naserja s promocijskim vlakom pripeljal v Kanfanar, ker si je Jugoslavija obetala, da bo Egipt naročil večje število teh vlakov. To se ni zgodilo, in aluminijasti vlaki so še nekaj let vozili na relaciji Zagreb–Split, a bili kmalu za tem umaknjeni iz prometa in razrezani.
Prvi množični motorniki, ki so nadomestili klasične vlake med Divačo in Puljem so bili šinobusi. Po nemški licenci jih je proizvajala tovarna Goša v Smederevski Palanki. Leta 1968 je bilo za Istro nabavljenih šest šinobusov serije 812/818, vsak je imel motorni vagon in prikolico. Motorniki so zelo izboljšali potniški promet v Istri pa čeprav niso bili najbolj primerni za zahtevne proge. Imeli so veliko kapaciteto sedišč in stojišč, zato so vsako leto prepeljali več kot milijon potnikov. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so jih začeli dopolnjevati motorniki serije 813/814, ki jih je razvil FIAT. Za tisti čas so bili moderni in potnikom omogočali veliko udobja med potovanjem.
Leta 1970 je tedanja železniška uprava v Nemčiji nabavila sodobne dvočlenske motornike serije 711, ki so potnikom omogočali ponujali vrhunsko potovalno udobje in storitve. Prelomen je bil dan železničarjev, 15. aprila 1970, ko je na relaciji Pulj–Ljubljana–Zagreb začel voziti popolnoma nov potniški poslovni vlak Arena. Motornik je po letu 1980 uradno dobil naziv Zeleni vlak. V Istro so občasno vozili tudi motorniki serije 713/715, ki jih je nabavilo Železniško gospodarstvo Ljubljana v sredini 80. let prejšnjega stoletja.
Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je bila istrska železnica razdeljena na hrvaški in slovenski del. Do leta 1991 je z železnico gospodarila uprava v Ljubljani (Železniško gospodarstvo Ljubljana), po osamosvojitvi pa so bile proge v Istri razdeljene na Slovenske in Hrvaške železnice. Mejna točka razdelitve je še vedno v km 31+200 na meddržavnem odseku med Rakitovcem (SŽ) in Buzetom (HŽ).
Z ustanovitvijo Slovenskih in Hrvaških železnic se je reorganizirala tudi vleka vlakov. Hrvaške železnice so na Švedskem nabavile nekaj rabljenih motornikov serije 7122, ki sta jih izdelala italijanski FIAT in švedski Kalmar. Nekaj motornikov je vozilo tudi v Istri, a se je obseg železniškega potniškega prometa po osamosvojitvi močno zmanjšal. Rabljeni švedski motorniki so bili sicer dovolj zmogljivi vendar pa so imeli nemalo tehničnih težav. Leta 1993 je med Zagrebom in Puljem prenehal voziti Zeleni vlak. Že vrsto let je bilo jasno, da bo treba za proge v Isti nabaviti nove potniške vlake.
V turistični sezoni od maja do septembra med Divačo in Puljem vozi motornik serije 711 oziroma nekdanji Zeleni vlak. Pogoste težave z motorniki serije 7122 so bile vzrok tudi za nesrečo v sredini januarja 2023 na postaji Pulj, ko je motorniku odpovedal zavorni sistem in je trčil v kombi na puljski rivi. V nesreči ni bilo poškodovanih, je pa pospešila proces zamenjave starih motornikov z novimi. Prva dizelmotorna garnitura, serije 7023 004 je v Pulj prispela 3. marca 2023. V redni potniški promet je bila predana 6. marca na relaciji Pulj–Pazin.
Serija 7023 je bila za Hrvaške železnice razvita in izdelana v tovarni »Končar« Zagreb. Prototip garniture je bil izdelan leta 2016, prve garniture pa so bile naročniku dostavljene med novembrom 2019 in februarjem 2020. Sestavljena je iz skrajnih dveh pogonsko-krmilnih členov in srednjega nepogonskega člena. Nizkopodna tridelna garnitura z dizelelektričnim prenosom pogona je namenjena za lokalni in regionalni potniški promet. Garniture vozijo predvsem na relacijah Zagreb–Zabok–Varaždin in Varaždin–Koprivnica.
Osnovne tehnične karakteristike serije 7023 so: razpored osi B0’2’2’B0’, dolžina 58,5 m, masa prazne garniture 115 t in najvišja hitrost 120 km/h, s pospeškom do 0,7 m/s2. Moč dizelskih motorjev je 3 x 390 kW, vlečna sila pri speljevanju znaša 120 kN. Na vsaki strani ima po štiri vrata za vstop potnikov, ki so široka 1,3 m in se nahajajo 60 cm nad gornjim robom tirnice. Število in razvrstitev sedežev je na voljo v treh variantah, prvi razred je na voljo le v varianti 3. Garnitura 7023 004 ima v prvem razredu 28 sedišč, v drugem 132 in še dodatnih 9 preklopnih. Skupaj je na voljo 169 sedišč.
Avtor izvirnega članka: dr. Josip Orbanić, Glas Istre, 15. 3. 2023
Prevedel in priredil: mag. Klemen Ponikvar
Kratice:
ALn – it. Automotrice Leggera a nafta (lahek dizelmotornik)
FIAT – it. Fabbrica Italiana Automobili Torino (Italijanska tovarna avtomobilov Torino)
HŽ – Hrvaške železnice
kkStB – nem. kaiserlich-königliche österreichische Staatsbahnen (cesarsko-kraljeve avstrijske
državne železnice, 1884–1918)
SŽ – Slovenske železnice