preloder

Edina parna lokomotiva, ki leta 2022 še vedno redno vozi po industrijskih tirih v Sloveniji, je lokomotiva z oznako LBV 04. Z njo v Termoelektrarni toplarna Ljubljana (TE-TOL) premikajo vagone s premogom.

Kratico LBV je lokomotiva dobila po srbohrvaškem poimenovanju »Lokomotiva Bez Vatre« (lokomotiva brez ognja), saj za delovanje ne potrebuje ognja temveč jo poganja para iz tlačne posode, ki jo polnijo v toplarni.

Lokomotiva LBV 04 na tirih Železniškega muzeja v Ljubljani (foto: Blaž Kavčič)

Lokomotiva je bila izdelana leta 1965, s tovarniško številko 657, v podjetju Đuro Đaković. Izdelali so jo na temelju parne lokomotive serije JŽ 62, s katero imata skoraj identično podvozje. Namesto parnega kotla ima LBV nameščeno tlačno posodo za paro s prostornino 17 kubičnih metrov. Največji tlak v posodi s premerom 1,9 metra je 18 barov (preizkusni tlak 23 barov). Minimalni tlak, pod katerim lahko lokomotiva še deluje je 3,5 bara. Eno polnjenje tlačne posode ob običajni obremenitvi zadošča za okrog 8 ur delovanja oziroma za približno 15 kilometrov vožnje. Temperatura pare je okrog 344 stopinj Celzija. Sprva je bila lokomotiva namenjena za delo v rafineriji podjetja INA na Reki, vendar pa tam ni vozila. Delo z njo so namesto v rafineriji začeli opravljati v toplarni v Ljubljani.

Lokomotiva LPV 04 (avtor: Urban Štebljaj)

Osnovne značilnosti LBV 04

Masa prazne LBV 04 je 36 ton, v službi 51 ton, njena osna obremenitev pa je 17 ton na os. Najvišja dovoljena hitrost lokomotive je 40 kilometrov na uro. Dolga je 9,3 metra, visoka 3,8 metra, medosna razdalja med prvo in zadnjo osjo pa je 3,05 metra. Ima dva pogonska parna cilindra s premerom 420 milimetrov, hod bata znaša 610 milimetrov. Mazanje lokomotive je centralno in avtomatsko. LBV je v svoji preprostosti zelo zanesljiva, gorivo pa lastnika skoraj nič ne stane. Zadnja revizijo je opravila oktobra 2017.

Zakaj lokomotiva brez ognja?

Lokomotiva brez ognja je zelo uporabna na industrijskih območjih, na katerih obstaja nevarnost eksplozije ali požarov, denimo v smodnišnicah, rafinerijah, v papirni in lesni industriji idr. Ker tovrstne lokomotive nimajo parnega kotla temveč tlačno posodo za polnjenje potrebujejo parno postajo.

Ventil na lokomotivi LPV 04 (foto: Blaž Kavčič)

Kje so nekdaj še vozile lokomotive LBV?

Na območju nekdanje Jugoslavije je vozilo več različnih tipov lokomotiv LBV domače in tuje proizvodnje. Tovarna Đuro Đaković je med leti 1958 in 1965 sicer izdelala le šest lokomotiv LBV za ljubljansko TE-TO (LBV 04), za rafineriji Sisak (LBV 01 in 06) in Bosanski Brod (LBV 02 in 03) ter še eno za Makedonijo (LBV 05). Na industrijskih tirih v TE-TOL sta vozili tudi dve dizelski lokomotivi, ki sta bili prav tako izdelani v tovarni Đuro Đaković Slavonski Brod, in sicer DHL 600 C44 (letnik 1981), ter DML 180 (letnik 1965).

Ko bo lokomotiva LBV 04  končala svojo kariero v  ljubljanski toplarni je za zdaj dogovorjeno, da bo njen novi dom Železniški muzej Slovenskih železnic v Ljubljani.

 

mag. Klemen Ponikvar

(Iz publikacije: Zgodovinski pregled tirnih vlečnih vozil na Slovenskih železnicah od 1945 do 2021)