preloder

V 6. številki Nove proge so leta 1977 prisotnost žensk na železnicah povzeli s spodnjim opisom.

Med 19 tisoči železničarji je na slovenskih in istrskih železnicah zaposlenih približno 3.200 žensk. Delajo na vseh področjih, na progah in v pisarnah tako v izvršilni dejavnosti kot v skupnih službah in spremljajočih dejavnostih. Mnoge med njimi so aktivne v samoupravnih organih in v družbeno političnih organizacijah. Nemogoče je predstaviti vse, še težje pa bi bilo opisati življenje in delo vseh, ki prispevajo svoje moči in znanje za napredek železnice in naše družbe nasploh.

Dandanes železničarke v skupini Slovenske železnice delajo v vseh podjetjih, še vedno na zelo raznolikih delovnih mestih, na operativnih in vodilnih delovnih mestih, najvišji delež žensk na izvršilnih delovnih mestih pa je zaposlenih v podjetju SŽ-Potniški promet. Kljub temu je v Sloveniji in v evropskem železniškem sektorju delovna sila še vedno pretežno moška. V evropskih železniških podjetjih je občutno manj žensk med strojevodji, na tehničnih in operativnih delovnih mestih ter tudi na vodstvenih položajih. Preberi več v prispevku Ženske na Slovenskih železnicah v reviji Nova proga.

Na razstavi železniških uniform v našem muzeju se med moškimi uniformami nahaja tudi ženska železniška uniforma. Je veliko več kot samo uniforma Jugoslovanskih železnic iz obdobja med letoma 1955 in 1968, je namreč uniforma gospe Rozi.

Železniške uniforme. Foto: Miško Kranjec
Železniške uniforme. Foto: Miško Kranjec

Gospa Rozi, čuvajka potnega prehoda

Čuvajka potnega prehoda, ga. Rozalija Č. Foto: Pleterski
Čuvajka potnega prehoda, ga. Rozalija Č. Foto: Pleterski

Mladost je preživela na Dolenjskem in da bi si prislužila žepnino, je hodila s prijateljicami plet progo. Vendar se ni zadovoljila s tem, z opravljenimi tečaji je prišla tako daleč, da je dobila službo na železnici, in sicer kot čuvajka potnega prehoda. Gospa Rozi je, tako kot drugi železničarji v izvršilnih službah, delala v urnem turnusu 12-24-12-48, tako da doma ni mogla vselej postoriti tega, kar bi želela kot gospodinja in mati. Predano je vso svojo delovno dobo preživela kot čuvajka potnega prehoda. Nazadnje je zapirala in odpirala zapornice na najbolj obremenjenih ljubljanskih prehodih, tam, kjer so vlaki najbolj pogosti − na Pokopališki cesti in na Erjavčevi cesti ob Tivoliju (oba prehoda sta že davno ukinjena, saj sta ju nadomestila podvoza). Gospa Rozi je po upokojitvi ponosno hranila svojo uniformo, saj jo je spominjala na to, da je svoje življenje namenila pomembnemu delu. Nazadnje pa jo je podarila našemu muzeju. Zgodba gospe Rozi in njeni uniformi je bila prvotno objavljena v prispevku Uniforma blizu srca.

Uniforma gospe Rozalije Č. Foto: Miško Kranjec
Uniforma gospe Rozalije Č. Foto: Miško Kranjec

Z njeno uniformo v našem muzeju ne predstavljamo samo njene zgodbe. Na simbolen način z njeno uniformo predstavljamo prisotnost vseh žensk v železniški panogi skozi čas, tako ob 8. marcu -mednarodnem dnevu žensk kot tudi v vseh ostalih dnevih v letu.