preloder

Tednik Nedelo je objavil reportažo o Železniškem muzeju. Novinar se je pogovarjal tudi s predstavnikoma muzeja, in sicer z Andrejo Špitalar in upokojenim ravnateljem Mladenom Bogićem.

Upokojeni vodja Mladen Bogić: »42 let sem delal na železnici, od tega 40 let v muzeju. Ljudje v muzeju pričakujejo predvsem lokomotive, ampak ko si to ogledajo, povemo, da so potrebne številne stroke, da lokomotive lahko vozijo. In to je v sosednji stavbi.«

Andreja Špitalar pove, da si prizadevajo železniško dediščino ohranjati celovito in skrbeti za nova vozila, ki niso več v uporabi, »recimo gomulke«. Železniška dediščina nas je zaznamovala, opečatila naša življenja, gospodarski razvoj, zlasti z južno železnico Dunaj–Trst, ki prečkala naše ozemlje.

Kaj je prinesla železnica v naše kraje

Bogić pove, da je železnica v vse kraje, ki se jih je dotaknila, prinesla napredek, po svoje pa tudi kolateralno škodo. Z njo je prihajalo »cenejše blago iz manufaktur, napol tovarn, in lokalni obrt­niki s tem niso mogli tekmovati. Prevoz­niki, vozarji, so izgubili delo.« Martin Krpan bi se lahko vozil z vlakom, »bi pa težko švercal«.

Karl VI. in hčerka Marija Terezija o železnicah nista vedela nič, a sta dala speljati glavno trgovsko cesto Dunaj–Trst. Ljudje so se prevažali s kočijami, konji, tovore s težkimi vozovi. Vmes je bil problem, Semmering, na obeh straneh prelaza so imeli konje za priprego, semerinška železnica, zgrajena leta 1854, običajno jo imenujejo prva prava gorska železnica na svetu, je zadevo znatno olajšala.

Nekoč para, premog, danes lokomotive vozijo na dizel in elektriko. Parne so šle na odstavni tir, pri nas zadnja leta 1978, »ker so bile bistveno dražje, zahtevajo premog, vzdrževanje, določeno infrastrukturo, napajalne postaje za vodo …«. Strojevodje so se bodisi prekvalificirali ali se upokojili, imeli so beneficiran delovni staž, zaradi izpostav­ljenosti naravnim dejavnikom, lokomotive sprva niso imele strehe, bilo je precej hudo, pozimi, na Krasu.

Cestna iluzija

Bogić pove, kako smo se v šestdesetih letih vdajali iluziji, da bo cesta prevzela breme menda zastarele železnice, zato so ukinili nekaj sila pripravnih lokalnih prog, denimo Ljubljana–Vrhnika. Neekonomična naj bi bila tudi proga do Kranjske Gore in povezava z Italijo, je pa ta izgubila pomen z bohinjsko-karavanško progo, ki je 1906. leta prišla hkrati iz Beljaka in Celovca skozi Karavanke na Jesenice in potem v Novo Gorico.

Potovanje v preteklost

»Naš muzej po eni strani ponuja nostalgijo, prebuja stare občutke, za mlajše generacije pa pomeni potovanje v preteklost, kjer se za trenutek ustavi čas in spoznajo, kako se je včasih potovalo,« razloži Špitalarjeva. Dodaja, da ob zbiranju, evidentiranju in dokumentiranju železniške dediščine ne gre le za tehniko. Nedolgo tega je neka drobna gospa želela v muzej prinesti uniformo svojega pokojnega moža. »Držala jo je kot največji zaklad, s solzami v očeh, tudi mož jo je hranil za posebne priložnosti, iz ljubezni do moža in spoštovanja do poklica je ni zavrgla.«

Tu so še odzivi ne samo šol, ampak tudi staršev z otroki, »ki tukaj pozabijo na čas, potujejo v svoj svet«.

Drobni trenutki, medčloveški odnosi …

Članek v Nedelu lahko preberete na tej povezavi.

Foto: Jure Eržen/Delo